4/21/2014



KAMNIŠKI ZBORNIK XXII 2014

Matevž Sterle je pred kratkim zaključil študij restavratorstva na ALUO in si z odličnim diplomskim delom z naslovom »Gibljiva slika – Dokumentiranje in promocija v konservatorstvu – restavratorstvu« (M. Sterle: Gibljiva slika) prislužil Prešernovo nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Kot produkt teoretičnim tezam in raziskovanju je nastal tudi dokumentarni videofilm z naslovom »Razpoka do baroka – Nastajanje in ohranjanje baročnih slik na platnu«. Razpoka do baroka pa je bila tudi vsebinska oznaka širšega projekta oddelka za restavratorstvo ALUO UL.
Kljub mladosti ima Matevž Sterle za seboj že dolgo kilometrino likovnega ustvarjanja, ki sega na različna likovno-kreativna področja ter predstavlja razkrivanje njegove subtilne percepcije prostora in časa, odsev njegovih doživljanj in čutenj ter sledenj najbolj intimnim mislim. Je senzibilen avtor, ki se ga dotakne in ga nato ustvarjalno angažira marsikatero stanje, situacija ali dogodek. Poleg restavratorstvu, Matevž Sterle veliko časa namenja tudi slikarstvu, videu in novomedijski umetnosti. Z likovnim področjem je neločljivo povezan, o čemer pričajo njegovi dnevniški zapisi v obliki risb, ki nastajajo kot kontinuirani zaznamki, kot utrinki trenutnih miselnih namigov ter predstavljajo zadoščenje hipnim željam po kreativnosti.
Kot restavrator je sodeloval že pri številnih pomembnih projektih. To je področje, na katerem mora slediti načinom, tehnikam, stilom in vsebinam likovnih govoric preteklih obdobij in drugih umetnikov, ko pa nastopi avtorsko kreativno vlogo se prepusti ustvarjalni svobodi in s tem možnostim osebnega ustvarjalnega izživetja. Takrat resnično sledi le svoji intimni vokaciji. Tudi v (samo)svojem ustvarjalnem svetu ne zanika preteklosti, temveč poveže likovne vrednote preteklega z novodobnimi načini in možnostmi. Tako preteklost živi v sedanjosti, v nazorni likovni predstavi, v klasičnih likovnih izhodiščih, v katerih pa je mnogo simbolnega, asociativnega, metaforičnega, posredno izrečenega, izrazno globokega in s tem sporočilnega.
V slikarstvu se je zapisal področju figuralike. V zgodovini likovne umetnosti je bila figura naslikana in izražena na najrazličnejše načine. S prodorom in razvojem moderne umetnosti se je vse bolj osvobajala, postajala je objekt in subjekt kritičnosti in deviantnosti, saj je odražala odslikavo sveta v najširšem pomenu, tako na osebni kot družbeni ravni. Kot tako jo na svoj slikovni oder vodi tudi Matevž Sterle.
Svoj svet podob do potankosti obvlada, izkušeno in tehnično popolno. Tako ustvarja jasno definirane, konkretne like, v katerih imata forma in barva enakovreden pomen. Njihova predstavnost je jasna, oblikovno čista, barve pa svojstvene, vselej žlahtne. Likovna vizualizacija se odvija v realistično-naturalistični obliki, je hiper oziroma super realistična. Akterji so namreč izvedeni v smislu absolutne mimetizacije. V prepoznavno vizualno izkušnjo pa vnaša pomenljivo domišljene vsebinske namige, občutljive ter kritične, včasih drzne osebne refleksije prostora in časa, poglobljeno osmišljene z njemu lastno filozofijo. Nekateri realistično izslikani prizori so postavljeni v avtorsko inscinirano dogajanje, ki vodi v nadrealistične, povsem nove irealne odnose, ki potrjujejo avtorjevo željo po sporočilnosti ter dokazujejo njegov izviren idejni svet. Irealno zastavljenim slikarskim kompozicijam pridružuje tudi zanimive dialoge med precizno, realistično izslikanimi detajli in stihijskimi, abstraktnimi slikovnimi segmenti. Potencial nedefiniranega dodatno stopnjuje določenost in perfekcionizem upodabljanja figuralne forme. Tako gledalcu prefinjeno odkriva realni svet, mestoma pa ga prikriva. Z zastavljeno igro dvojnosti stremi po ravnovesju. Ne glede na slogovne variacije pa nas Matevževa dela prepričajo, da imamo med seboj avtorja barvne in oblikovne senzibilitete. Barvnemu spektru se subtilno posveča, odkriva občutene tonske prehode in posamezne barvne vrednosti žlahtni z zahtevnimi niansami, vselej pa so njegove barve nekoliko pridušene, rahlo zamolkle, kot bi vanje bila vmešana posebna patina.
Njegovo obvladovanje klasičnega figuralnega podobotvorja mu odpira številne izrazne možnosti ter ga vodi v variabilna likovna poigravanja in polnomočna vsebinska osmišljanja željenih idej. V oblikovno jasnih figuralnih likih je zaznati, da mu je prav risba vez z resničnostjo. Do izjemne stopnje njenega osmišljanja ter do suverenosti in prepričljivosti njenega nastopa je prišel že v številnih študijsko poglobljenih risbah, s katerimi je raziskoval figuro, njeno pojavnost, anatomijo in kontrapost, se loteval obravnave njenih psiholoških stanj ter se ukvarjal z njenim umeščanjem v prostor in z aktiviranjem njenega gibalnega momenta.
Temeljna znanja mu dovoljujejo tudi iskanje sproščenejših rešitev, razpetih od različnih stopenj stilizacije do povsem stihijskih intervencij. Videni svet in njegovi akterji dogajanja so tako vpeti tudi v proces avtorskega modificiranja, s katerim se v zapisu manifestira še močnejši izrazni naboj.
Zanimiv sklop del predstavlja figura v interakciji s prostorom, tako urbanim okoljem kot interierom najrazličnejših pojavnosti in namenov. Tako se figura osmišlja tudi skozi prostor oz. spremljajoče dogajanje in pridobi pestro paleto vsebinskih nians.
Slike, risbe kot študije in kot dnevniški zapisi, grafike, kolaž, fotorisi in video – ustvarjalna prehajanja, prepletanja, povezovanja – vse to je Matevževo široko odprto likovno obzorje. S svojim delovanjem vstopa na področja umetnostnih prizadevanj preteklosti, z avtonomnimi, osebnimi, subjektivno intimnimi likovnimi izzivi in odzivi pa odpira plasti pogleda v globlje ravni življenja, na področja resnic, ki govorijo v jeziku metafor, asociacij, simbolov. Figuralna objektivnost mu omogoča, da vsakokrat naredi tudi prestop v fabulativnost, v kateri se koncentrira intimizem, v kateri zaživi trenutek, v svoji sporočilnosti in podoba postane pris-podoba.
V njegove slike vstopa govorica kritičnega, angažiranega umetnika, avtorja, ki zna svojo idejo zaplesti v posredno izraženo, ki jo zna zaviti v humor, pa čeprav govori o resnih temah in razkriva svoje kritično neposredne misli. Njegova govorica je prodorna ter premore aktualnost in iskrenost likovnega jezika, v bistvu pa je tradicionalna, zapisana vsemu tistemu, kar potrjuje večni obstoj klasičnega slikarskega medija in njegove izraznosti, ki kljub vdoru novih medijev, še vedno ohranja ustvarjalno draž. Čeprav je v marsikaterem svojem delu »klasicist«, pa ni konzervativen in njegove stvaritve niso reproduktivnega značaja.
Matevž Sterle lahko z znanji in sposobnostmi, ki jih poseduje, odlično opravlja svoje primarno, poklicno restavratorsko poslanstvo, prav tako pa lahko v vsakem likovnem mediju izživi maksimalni izrazni potencial.

Anamarija Stibilj Šajn

Literatura:
Matevž Sterle, 2013: Gibljiva slika – Dokumentiranje in promocija v konservatorstvu – restavratorstvu. Ljubljana: ALUO

 




5/29/2013



Teta Peka v Sarajevu (1948) / Aunt Peka in Sarajevo (1948)
 akril in zlato na platnu / acrylic and gold on canvas
 9 x 13 cm
2013 
(delo za projekt Charlama Balkan project - 55. beneški likovni bienale /
artwork fot Charlama Balkan project - 55th Venice Art Biennale)

4/23/2013

  Krasni mali svet (IIII.) / Brave little world (IIII.)
digitalna barvna fotografija / digital colour photography
10 x10 cm, 2012
 




4/21/2013

Krasni mali svet (III.) / Brave little world (III.)
digitalna barvna fotografija / digital colour photography
10 x10 cm, 2012